Tag Archives: pes

Mednarodni tabor ERPS

V Zagorju ob Savi je od 23. do 27. avgusta potekal 24. mednarodni tabor reševalnih psov. Pod okriljem Enote reševalnih psov Slovenije je Kinološko društvo Zagorje pripravilo največji tabor za reševalne pse v Evropi. Tabora se je udeležilo 230 vodnikov iz 13 držav.21106690_853653301486542_8724478184340139653_n

Iz naše enote smo se tabora udeležili štirje vodniki z svojimi psi.

Udeleženci tabora smo bili razdeljeni v skupine, v katerih je bilo približno 7 do 10 psov. Vsaka skupina je imela tudi svojega inštruktorja.

21078416_853653398153199_3844956534170525135_nPo zgodnjem jutranjem vstajanju, sprehodu psov, zajtrku in pripravi opreme, smo bili ob osmi uri že na poti na različna delovišča.

Na delovišča smo odhajali peš, s kombiji ali pa kar z tovornjaki Slovenske vojske, kar je bilo za pse in tudi vodnike svojevrstna izkušnja, saj se je na tovornjaku istočasno peljalo tudi po 15 ali več psov. 21032609_852586994926506_3520676260081415082_n

Trenirali smo na zelo raznovrstnih deloviščih, ki jih je organizator tabora izbral na podlagi okolja v katerem se je odvijal tabor. V Zasavju je veliko opuščenih rudniških rovov, zapuščenih propadajočih industrijskih objektov in poslovnih stavb. Nekatere skupine pa so opravile tudi trening iskanja pogrešanih oseb v naravi.

Delo na deloviščih je kljub visokim dnevnim temperaturam potekalo intenzivno, v tabor pa smo se vračali pozno popoldne. Po večerji je sledilo druženje, navezovanje novih poznanstev in stikov, pa tudi različni družabni dogodki kot je recimo tombola.

Po petih dneh intenzivnih treningov smo bili vodniki in psi že precej utrujeni.

Kljub temu smo z tabora odhajali zadovoljni, saj so naši psi dobro delali in si skupaj z svojimi vodniki pridobili veliko novih ter dobrih izkušenj.

Prihodnje leto se zagotovo vrnemo

Napisal: Primož Ženko

Ruševinski tabor 2017

   Za nami je že drugi uspešno zaključen ruševinski tabor, ki so se ga udeležili vodniki slovenskih in hrvaških reševalnih klubov.

20228952_838259189692620_7352312920351436167_nLokacijo tabora smo letos preselili v prijetno lovsko kočo v Dolenji vasi pri Senožečah, kjer so se v petek popoldne začeli zbirati prvi udeleženci.

Časa za poležavanje v senčki pa ni bilo saj smo že začeli s prvimi dejavnostmi DSCF1655in sicer vrvno tehniko, kjer so se udeleženci spuščali s postojnskega gasilskega stolpa. Najbolj pogumni so preizkusili svoje znanje tudi v spustu v tandemu s svojim psom.

Ko smo se vrnili v tabor nas je že čakala okusna večerja izpod rok našega Primoža in Matjaža. Po uradnem pozdravu in razdelitvi urnikov pa smo se družili še pozno v noč.

DSCF1814Sobotno jutro se je za večino začelo že zelo zgodaj saj smo želeli ujeti kar se da ugodne jutranje temperature za delo. Delo je potekalo v štirih skupinah, na štirih deloviščih od katerih sta bili dve na deponiji gradbenega materiala v Lažah, eno v (prijetno hladnih) rovih v Hruševju ter v
opuščenih prehodnih domovih v Postojni. Ko je bilo sonce že visoko in so postali delovni pogoji nevzdržni so se skupine premaknile v zavetje travnika na prijetni lokaciji v vasi Hrašče, kjer smo se malo odpočili in pomalicali, naši psi pa so se lahko osvežili v vodi ob travniku.

Popoldne so skupine zarotirale na drugo delovišče.

DSCF2447Tudi letos smo organizirali nočno iskanje. Začetek dela je bil ob 22.00, ko so namesto zahajajočega sonca, ruševino osvetlili žarometi gasilskih vozil PGD Studenec in Razdrto. Nočno iskanje je, tako za pse kot tudi za vodnike, težavnejše, za dodatno motnjo pa so poskrbele še gasilske luči in sirene. Ne glede na vse, so se psi zelo dobro izkazali in našli vse pogrešane osebe.

V nedeljo zjutraj so skupine še tretjič menjale delovišče in preživele delovno dopoldne. Od udeležencev, ki so letos prišli v še večjem številu kot lani, smo se poslovili v popoldanskem času, še prej pa smo v taboru skupaj posedeli in se posladkali z odličnim štrudlom Primoževe tete.

Za uspešno in kvalitetno izvedbo Ruševinskega tabora 2017 se moramo zahvaliti Kolektor Cestnemu podjetju Nova Gorica ter njihovim zaposlenim za dostop do treh delovišč in pomoč pri izgradnji skrivališč, Lovski družini Senožeče za uporabo njihovega lovskega doma, g. Andreju Šventu za idilično lokacijo na kateri smo kopali pse, PGD Studenec in PGD Razdrto za osvetlitev nočnega iskanja, PGD Postojna za uporabo gasilskega stolpa in Občini Postojna za finančno in drugo podporo. V obliki materialnih sponzorstev pa so nam pomagali: Kmetijsko gozdarska zadruga Postojna, Vopex d.o.o., Don Don d.o.o., Žito, d.o.o., Panvita d.d., Pivka Perutninarstvo d.d., Pekarna Postojna d.o.o., Kmetija Žgajnar, Kurivo Gorica d.d.

Iskrena hvala vsem podpornikom za pomoč in udeležencem za izkazano zaupanje!

foto: Karmen Jesenko

logo2017

Otroška delavnica na Mašunu

FullSizeRender (2)Minuli teden je na Mašunu pod Snežnikom potekal počitniški tabor Aktivne počitnice za otroke. Del njihovega programa je bila tudi predstavitev dela reševalnih psov. Obiskali smo jih Tadeja z Dito, Primož z Olo in Vito ter Brina s Sago in Nemom.

Otroci so se z Vito pomerili v streljanju na gol, Diti skrivali igračo in preizkusili Sagino vzdržljivost v prinašanju žoge. Vodniki smo jim razložili kako se pravilno obnašati ob tujem psu, kako psi iščejo in zakaj je njihov nos toliko boljši od človeškega. Za zaključek prijetnega druženja pa smo se posladkali z izvrstnimi palačinkami 😉

 

 

Jekleni par na kvadrat

DSC_4145Minulo soboto je v kraju Piliscsév na Madžarskem potekal Hard Dog Race. Tekmovanje je namenjeno preizkušnji fizične in psihične pripravljenosti psa ter njegovega vodnika, predvsem pa je preizkušnja njunega razmerja. Šest kilometrov dolga trasa teka poteka po progi za motokros. Na njej se udeleženci spopadejo s šestnajstimi ovirami, strmimi vzponi in spusti ter poletnim soncem.

Letos je bilo na dan tekme žgočih 27 stopinj. Kljub ekstremnim temperaturam, se je na preizkušnji zbralo 685 tekačev in mnogo gledalcev. Start je potekal ob osmih zjutraj do šestih zvečer, na petnajst minut, po štirje tekmovalci naenkrat. Najhitrejši so s progo opravili v dobrih tridesetih minutah, najpočasnejši v slabih dveh urah, nekaj pa je bilo dovolj pogumnih, da so progi priznali premoč in predčasno zaključili. Med (človeškimi) udeležencu tekme je bilo kar dvakrat več žensk kot moških. Med štirinožnimi tekmovalci pa so bile zastopane skoraj vse pasme in velikosti, od najmanjše čivave do mastifa in nemške doge. Najbolj prisotna pa je bila brez dvoma madžarska nacionalna pasma, vižla.

Barve naše Enote (in Slovenije) sta zastopali Sanja s pitbullko Kenzo in Brina z dobermanko Sago. V konkurenci 438 žensk, sta naši članici dosegli zelo lepi uvrstitvi, Brina 20. in Sanja 32. mesto. Tokrat sta se tekme udeležili prvič, vendar sta odločeni, da se jeseni vrneta, takrat na dvanajst kilometrov dolgo progo z štiriindvajset ovirami.

 

 

ruševinski tabor KER

Imeli smo delovno obarvan vikend, ki smo ga preživeli na prvem ruševinskem taboru organiziranem s strani naše enote. Vse se je začelo v lepem,sončnem petku 17. junija, s prihodom prvih udeležencev. Ker so bile priprave na tabor res temeljite, smo uredili tudi vreme, ki je v petek ponehalo s padavinami in nam naklonilo sončen in topel vikend.

DSC00034 (Small)Po sprejemu prvih udeležencev in postavitvi šotorov smo začeli s prvimi dejavnostmi in sicer vrvno tehniko, kjer so se udeleženci preizkusili v spuščanju s stolpa ter v žamarjenju. Po vrnitvi v tabor smo nadaljevali s predavanjem in praktičnim prikazom prve pomoči, kar se je izkazalo kot precej zanimivo saj je bilo med nami tudi nekaj takih, ki se s prvo pomočjo ukvarjajo profesionalno. Zvečer nas je čakala večerja in druženje pozno v noč.

V soboto zjutraj se je začelo pravo delo, ko smo se razdelili v tri skupine in odšli vsak na svoje delovišče. Lokacije delovišč so bile na deponiji gradbenega materiala v kamnolomu Laže, v starih rovih v Hruševju ter v zapuščenih vojaških objektih v Strmci. DSC00100 (Small)Vsako delovišče je po svoje specifično, bodisi Laže zaradi različnih materialov in težjih dostopov, objekti zaradi različnih možnosti skrivališč v relativno urbanem okolju ter rovi, kjer so morali psi delati v temi, kjer je njihov lajež odmeval daleč v notranjost rovov. Popoldne so skupine rotirale na drugo delovišče.

Ko se je sobotni dan prevesil v noč, se delo še ni zaključilo, saj je bolj izkušene reševalne pare čakalo še nočno iskanje v kamnolomu Laže. Nočno iskanje je posebnost, ki se na taborih ne prakticira ravno pogosto. Iskanje je zahtevno, tako za psa, kot tudi za vodnika. Da bi nočno iskanje čimbolj približali realni situaciji so nam z razsvetljevanjem ruševine pomagali gasilci iz PGD Studenec in Razdrto. Med samim iskanjem so psom oteževali delo tudi z vključevanjem gasilskih siren. Kljub zahtevnim pogojem dela so se psi odrezali vrhunsko. Naš večer se je tako zaključil okrog enih zjutraj, ko smo se vrnili v tabor.

DSC00044 (Small)

V nedeljo zjutraj nas je čakala še ena runda iskanja na deloviščih, ki se je zaključila s poslovilnim kosilom v taboru. Udeleženci so se počasi odpravili proti domu, nas pa je čakalo še pospravljanje tabora.

 

 

Zahvalili bi se vsem, ki so prispevali k organizaciji tabora, še posebej gasilcem PGD Studenec in PGD Razdrto za razsvetljevanje nočne ruševine ter vsem donatorjem, ki so s svojimi donacijami prispevali k izvedbi ruševinskega tabora.

donatorji

 

izpiti za reševalne pse, Zagreb

Vita je na zadnjih treningih iskanja in poslušnosti delala precej dobro, zato sem se odločil, da se ponovno preizkusiva na izpitih. V maju so reševalski kolegi iz Kluba za obuku službenih i sportskih pasa Zagreb (KOSSP) organizirali izpite reševalnih psov za iskanje pogrešanih oseb v naravi, tako da sva se tokrat odpravila čez mejo.FullSizeRender

Dan pred izpiti sem si v avto naložil vse stvari, ki jih bova potrebovala na izpitu – opremo za iskanje, nahrbtnik, vodo, itd. Zjutraj smo se z ekipo Kinološke enote za reševanje proti Zagrebu odpravili že pred peto uro. Vožnja do Zagreba je minila mirno in brez zastojev, navigacijska naprava nas je pripeljala direktno do klubskih prostorov KOSSPa.

Po opravljeni prijavi, sva preizkusila njihov poligon za poslušnost in ovire. Z mostom, tunelom in lestvijo je Vita opravila brez problemov, nekaj težav je imela le z detaširnimi mizami. Sredi poligona za detaširanje stojita električni drog in smetnjak. Vendar so bili pogoji enaki za vse, torej so morali biti dovolj dobri tudi za naju.

Po razporedu naju je najprej čakalo iskanje. Teren je bil oddaljen približno pol ure vožnje, zato sva se odpravila takoj. Navigacija naju je vodila po ozkih in strmih cestah, ki so upočasnjevale vožnjo, ampak na koncu sva vseeno pravočasno prispela na cilj. IMG_2611Čakanje na začetek iskanja, je bilo zame najbolj naporen del izpita. Vita je mirno ležala v senci drevesa, v meni pa sta iz minute v minuto naraščala nestrpnost in adrenalin. Končno sva dobila poziv, da prideva do sodnice. Takrat je nestrpna postala tudi Vita, saj je dobro vedela, da bo lahko počela tisto kar dela najraje – iskala markerja oz. pogrešano osebo.

Po opravljeni prijavi pri sodnici Mireli Mlinarec, sva začela z iskanjem. Vito sem spustil z ovratnice za iskanje in vsa napetost ter adrenalin sta v trenutku izpuhtela oz. sta se spremenita v osredotočenost na delo psa in njegovo usmerjanje. Vita je delala lepo, bila je hitra in samostojna. Želje po delu ji ni manjkalo, sam sem moral skrbeti le za to, da sem jo pravilno usmerjal, da kakšen del iskalnega območja ni ostal nepregledan. Po treh ali štirih minutah je našla prvega markerja. Lajež je bil močan in konstanten. Drugega markerja je našla v približno deseti minuti iskanja. Sodnico sem vprašal, ali je potrebno iskalno območje preiskati do konca, vendar je bila z videnim zadovoljna, zato sva lahko zaključila z delom. Sledila je odjava in ocena dela, dobila sva 176 točk. Po izdatni nagradi za Vito (igri), sva se odpravila nazaj na poligon za poslušnost.

Pred drugim delom izpita – preizkušnji poslušnosti in premagovanja ovir – sta se moja nestrpnost in IMG_2628napetost ponovili. Nasmeh in sproščenost sodnice Darje Jakšić sta malce sprostila tudi mene. Kljub temu pa na poslušnosti nisva blestela, kot na iskanju. Bolje rečeno nisem blestel jaz, Vita pa se je trudila po svojih najboljših močeh. Seštevek vseh točk je na koncu vendarle zadoščal za uspešno opravljen RH FL A izpit. Ko sem to izvedel, je bilo moje veselje tako veliko, da sem Vito objel oziroma bolje rečeno povaljal v travi kjer je ležala J To ji ni bilo ravno všeč, ampak za nagrado po celem dnevu je dobila še izdatno igranje z njeno najljubšo igračo – teniško žogico.

Precej utrujena, a veliko bolj zadovoljna sva se odpeljala domov. Ta opravljen izpit je velika motivacija za delo vnaprej in tudi smerokaz kaj morava pri najinem delu popraviti oz. Izboljšati. Na koncu bi se želel zahvaliti svojim kolegom in prijateljem iz Kinološke enote za reševanje, za njihovo pomoč in trud. Šolanje reševalnega psa je skupinsko delo, brez njihove podpore, nama ne bi uspelo.

Napisal: Primož Ženko

predavanje prve veterinarske pomoči

V nedeljo 22.05.2016, smo člani KER širili znanje iz prve veterinarske pomoči. Poslušali smo predavanje mag. Antona Lavrenčiča, dr.vet.med iz veterinarske bolnice Vipava.

Prva veterinarska pomoč se v osnovi ne razlikuje od tiste, ki jo nudimo ljudem. Cilj je zaustaviti ali zmanjšati krvavitev in  omejitev nadaljnih poškodb. Nato pa zagotoviti čim hitrejšo veterinarsko pomoč.

DSC_0147 (1)

Najprej smo se pogovorili o obvezni in preventivni vakcini. Govorili smo tudi o zoonozah (boleznih, ki se prenašajo iz živali na ljudi in obratno). Kasneje pa smo prešli na rane, zlome, zastrupitve, itd.

Rane, ki jih spremlja krvavitev lahko privedejo do šoka in kolapsa, zato poskrbimo za čim hitrejšo zaustavitev. Krvavitev zaustavimo z direktnim pritiskom na rano, ki jo nato trdno povijemo.

Zlome okončin prepoznamo po nenormalnih položajih okončin, bolečini in močnem šepanju. Če imamo na voljo takojšnjo veterinarsko pomoč imobilizacija ni nujno potrebna. V primerih, ko veterinarja nimamo takoj na voljo pa taco imobiliziramo tako, da na obe strani namestimo trdo in ravno oporo ter povijemo.

Pri zastrupitvah so znaki različni, zaradi raznolikosti substanc, ki jih psi lahko zaužijejo, inhalirajo. Največkrat opazimo bruhanje, slinjenje, drisko, slabo počutje, drhtenje mišic, oteženo dihanje, spremembo barve sluznic in veznic. Pri psu bruhanje izzovemo z vodikovim peroksidom in poskrbimo, da psa kar se da hitro pripeljemo do veterinarske oskrbe.

DSC_0153 (1)

Omenili  smo tudi toplotni udar, ki se v zdajšnjih poletnih dneh lahko zgodi. Večinoma ga psi doživijo po krivdi lastnikov, ki jih pustijo v razbeljenem avtomobilu ali pa jim ne zagotovijo sence. Pes je na otip zelo vroč, pospešeno diha, se slini, kasneje pade v komo. Psa umaknemo v senco, mu ponudimo vodo če je še pri zavesti. Hladimo ga z mrzlo vodo in čim prej poiščemo veterinarsko pomoč.

Naša pridna reševalka Dita pa nam je bila v pomoč pri učenju oživljanja. Psa položimo na desni bok, mu iz gobca potegnemo jezik, da sprostimo dihalno pot. Masažo srca izvajamo tako, da na prsnico pritiskamo s frekvenco 60-80/min (psi večjih pasem). Oživljanje vedno nudimo do prihoda veterinarja.

 

Napisala: Anja Lakota

 

otroška delavnica, Prestranek

Torkovo dopoldne smo tokrat preživeli v družbi vrtčevskih otrok iz Prestranka.
Poslušalo nas je kar 62 otrok starih od 3-6 let.
Lepo vreme smo izkoristili tako, da so se otroci preizkušali v streljanju na gol. Naša vratarka VDSC_3115 (Small)ita je ubranila skoraj vse strele. Da pa ne bi Vite preveč utrudili, so nam kasneje Brina, Nemo in Rhani razložili DSC_3104 (Small)10 pravil kako pristopamo do neznanega psa.

Tako sedaj tudi otroci iz Prestranka in okolice vedo, da psa ne božamo in ne hranimo brez dovoljenja lastnika. Da se s psom najprej spoznamo in ga šele nato pobožamo. Teorijo smo prenesli v prakso, tako, da so lahko vsi otroci dali priboljšek našim psom in jih pobožali.

 

Vzgojiteljice so bile najbolj navdušene nad poslušnostjo Rhani, otroci pa nad trikci, ki sta jih pokazala Nemo in Rhani.

 

 

Napisala: Anja Lakota

 

trening, ICZR Ig

 

V nedeljo 8. maja smo se člani Kinološke enote za reševanje udeležili ruševinskega treninga na Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje Republike Slovenije. Pridružili so se nam tudi trije reševalski kolegi iz drugih društev. Skupaj 12 vodnikov in 14 psov.

ker_ig_IMG_4797 copyNa Igu smo se zbrali ob 9.00 in naredili plan dela. Razdelili smo se v dve skupini.

Prva skupina vodnikov in psov z več izkušnjami, je začela s treningom na ruševini.  Štirje člani so trening izkoristili tudi za skupinsko iskanje (dva psa na enkrat) saj so se že naslednji vikend 14., 15. 5 udeležili zelo zahtevne preizkušnje v Ljubljani – vaja MOL.

 

Druga skupina, nas novincev, pa je trenirala pod vodstvom Brine. Nekateri smo bili na ruševinskem treningu prvič, zato seveda ni šlo brez uvodnega dela teorije.

Med tem ko izkušen pes potrebuje dobrega vodnika, potrebuje pes začetnik dobrega markerja. Naši “bruci” so se super izkazali. Da delamo v pravi smeri so nam potrdili z glasnim laježem ob najdbi markerja.

Kasneje smo se pridružili ostalim in še mi naredili iskanje na ruševini, tudi tokrat uspešno.ker_ig_IMG_4989 copy

Sama sem bila zelo presenečena nad delom psov. V veselje mi je bilo gledati mahajoče repke štirinožcev med iskanjem, tako vidiš,  da je veselje do dela obojestransko.

 

V sklopu gasilskih aktivnosti in v luči nedavnega verižnega trčenja pri Razdrtem so se člani tokrat preizkusili na novem področju dela in sicer preiskovanja karamboliranih avtomobilov.Mi markerji smo se skrili med kup avtomobilov. Psom pa kljub zviti pločevini in razbitim steklom ni bilo težko premagati poti do markerja. Pa če prav že malo utrujeni, so še vedno imeli voljo do dela.

 

ker_ig_IMG_5006 copyZaradi dobre organizacije in pridnih vodnikov, ter še bolj pridnih psov je vse potekalo brez zapletov. Trening smo zaključili vsi nasmejani. Začetniki polni novih znanj in prijetnih vtisov.

Brez skupinske slike za konec pa tudi ni šlo, čeprav so nam nekateri že prej pobegnili. Nas je pa po zadnjem škljocu domov pregnal dež.  :)

 

Napisala: Anja Lakota

vaja vrvne tehnike, Rakov Škocjan

Vsi člani Kinološke enote za reševanje se zavedamo, da je uspešnost vsake iskalne oz. reševalne akcije v veliki meri odvisna tudi od učinkovitega sodelovanja z ostalimi reševalnimi službami, ki delujejo v sklopu sil civilne zaščite. Če imamo s temi službami tudi osebno poznanstvo, pa je sodelovanje v resničnih situacijah še toliko boljše in učinkovitejše.

Zato pri svojem delu dajemo velik poudarek na skupnih vajah s temi službami. Tako smo v nedeljo 24. aprila izvedli skupno vajo z Jamarsko reševalno službo (JRS) v Rakovem Škocjanu.DSC_2915

Člani JRS Matjaž Milharčič, Marjan Vilhar in Luka Zalokar so nam pripravili vrvno žičnico, po kateri smo spustili pse, nato pa smo se po njej spustili še vodniki.

S to vajo smo želeli preveriti ali so psi po tem, ko se spustijo po žičnici sposobni takojšnjega iskanja ali je pa je stres prevelik. Vsakega psa smo testirali dvakrat. Čeprav so pri samem spustu kazali določene znake stresa, so bili kljub temu potem takoj sposobni učinkovitega iskanja in nakazovanja markerja.

DSC_2942Namen vaje ni bil samo testiranje psov, ampak tudi navezovanje stikov in poznanstev, izmenjava izkušenj ter bolj podrobno spoznavanje dela obeh ekip.

Kljub malo slabšemu vremenu smo bili z vajo vsi zelo zadovoljni, dogovorili pa smo se tudi, da podobne vaje zagotovo še ponovimo.

Ob koncu se najlepše zahvaljujemo vsem trem fantom iz JRS pa tudi Športno kinološkemu društvu Logatec, ki nam je posodilo vrečo za pse.

Napisal: Primož Ženko