Tag Archives: marker

Mednarodni tabor ERPS

V Zagorju ob Savi je od 23. do 27. avgusta potekal 24. mednarodni tabor reševalnih psov. Pod okriljem Enote reševalnih psov Slovenije je Kinološko društvo Zagorje pripravilo največji tabor za reševalne pse v Evropi. Tabora se je udeležilo 230 vodnikov iz 13 držav.21106690_853653301486542_8724478184340139653_n

Iz naše enote smo se tabora udeležili štirje vodniki z svojimi psi.

Udeleženci tabora smo bili razdeljeni v skupine, v katerih je bilo približno 7 do 10 psov. Vsaka skupina je imela tudi svojega inštruktorja.

21078416_853653398153199_3844956534170525135_nPo zgodnjem jutranjem vstajanju, sprehodu psov, zajtrku in pripravi opreme, smo bili ob osmi uri že na poti na različna delovišča.

Na delovišča smo odhajali peš, s kombiji ali pa kar z tovornjaki Slovenske vojske, kar je bilo za pse in tudi vodnike svojevrstna izkušnja, saj se je na tovornjaku istočasno peljalo tudi po 15 ali več psov. 21032609_852586994926506_3520676260081415082_n

Trenirali smo na zelo raznovrstnih deloviščih, ki jih je organizator tabora izbral na podlagi okolja v katerem se je odvijal tabor. V Zasavju je veliko opuščenih rudniških rovov, zapuščenih propadajočih industrijskih objektov in poslovnih stavb. Nekatere skupine pa so opravile tudi trening iskanja pogrešanih oseb v naravi.

Delo na deloviščih je kljub visokim dnevnim temperaturam potekalo intenzivno, v tabor pa smo se vračali pozno popoldne. Po večerji je sledilo druženje, navezovanje novih poznanstev in stikov, pa tudi različni družabni dogodki kot je recimo tombola.

Po petih dneh intenzivnih treningov smo bili vodniki in psi že precej utrujeni.

Kljub temu smo z tabora odhajali zadovoljni, saj so naši psi dobro delali in si skupaj z svojimi vodniki pridobili veliko novih ter dobrih izkušenj.

Prihodnje leto se zagotovo vrnemo

Napisal: Primož Ženko

Ruševinski tabor 2017

   Za nami je že drugi uspešno zaključen ruševinski tabor, ki so se ga udeležili vodniki slovenskih in hrvaških reševalnih klubov.

20228952_838259189692620_7352312920351436167_nLokacijo tabora smo letos preselili v prijetno lovsko kočo v Dolenji vasi pri Senožečah, kjer so se v petek popoldne začeli zbirati prvi udeleženci.

Časa za poležavanje v senčki pa ni bilo saj smo že začeli s prvimi dejavnostmi DSCF1655in sicer vrvno tehniko, kjer so se udeleženci spuščali s postojnskega gasilskega stolpa. Najbolj pogumni so preizkusili svoje znanje tudi v spustu v tandemu s svojim psom.

Ko smo se vrnili v tabor nas je že čakala okusna večerja izpod rok našega Primoža in Matjaža. Po uradnem pozdravu in razdelitvi urnikov pa smo se družili še pozno v noč.

DSCF1814Sobotno jutro se je za večino začelo že zelo zgodaj saj smo želeli ujeti kar se da ugodne jutranje temperature za delo. Delo je potekalo v štirih skupinah, na štirih deloviščih od katerih sta bili dve na deponiji gradbenega materiala v Lažah, eno v (prijetno hladnih) rovih v Hruševju ter v
opuščenih prehodnih domovih v Postojni. Ko je bilo sonce že visoko in so postali delovni pogoji nevzdržni so se skupine premaknile v zavetje travnika na prijetni lokaciji v vasi Hrašče, kjer smo se malo odpočili in pomalicali, naši psi pa so se lahko osvežili v vodi ob travniku.

Popoldne so skupine zarotirale na drugo delovišče.

DSCF2447Tudi letos smo organizirali nočno iskanje. Začetek dela je bil ob 22.00, ko so namesto zahajajočega sonca, ruševino osvetlili žarometi gasilskih vozil PGD Studenec in Razdrto. Nočno iskanje je, tako za pse kot tudi za vodnike, težavnejše, za dodatno motnjo pa so poskrbele še gasilske luči in sirene. Ne glede na vse, so se psi zelo dobro izkazali in našli vse pogrešane osebe.

V nedeljo zjutraj so skupine še tretjič menjale delovišče in preživele delovno dopoldne. Od udeležencev, ki so letos prišli v še večjem številu kot lani, smo se poslovili v popoldanskem času, še prej pa smo v taboru skupaj posedeli in se posladkali z odličnim štrudlom Primoževe tete.

Za uspešno in kvalitetno izvedbo Ruševinskega tabora 2017 se moramo zahvaliti Kolektor Cestnemu podjetju Nova Gorica ter njihovim zaposlenim za dostop do treh delovišč in pomoč pri izgradnji skrivališč, Lovski družini Senožeče za uporabo njihovega lovskega doma, g. Andreju Šventu za idilično lokacijo na kateri smo kopali pse, PGD Studenec in PGD Razdrto za osvetlitev nočnega iskanja, PGD Postojna za uporabo gasilskega stolpa in Občini Postojna za finančno in drugo podporo. V obliki materialnih sponzorstev pa so nam pomagali: Kmetijsko gozdarska zadruga Postojna, Vopex d.o.o., Don Don d.o.o., Žito, d.o.o., Panvita d.d., Pivka Perutninarstvo d.d., Pekarna Postojna d.o.o., Kmetija Žgajnar, Kurivo Gorica d.d.

Iskrena hvala vsem podpornikom za pomoč in udeležencem za izkazano zaupanje!

foto: Karmen Jesenko

logo2017

ruševinski tabor KER

Imeli smo delovno obarvan vikend, ki smo ga preživeli na prvem ruševinskem taboru organiziranem s strani naše enote. Vse se je začelo v lepem,sončnem petku 17. junija, s prihodom prvih udeležencev. Ker so bile priprave na tabor res temeljite, smo uredili tudi vreme, ki je v petek ponehalo s padavinami in nam naklonilo sončen in topel vikend.

DSC00034 (Small)Po sprejemu prvih udeležencev in postavitvi šotorov smo začeli s prvimi dejavnostmi in sicer vrvno tehniko, kjer so se udeleženci preizkusili v spuščanju s stolpa ter v žamarjenju. Po vrnitvi v tabor smo nadaljevali s predavanjem in praktičnim prikazom prve pomoči, kar se je izkazalo kot precej zanimivo saj je bilo med nami tudi nekaj takih, ki se s prvo pomočjo ukvarjajo profesionalno. Zvečer nas je čakala večerja in druženje pozno v noč.

V soboto zjutraj se je začelo pravo delo, ko smo se razdelili v tri skupine in odšli vsak na svoje delovišče. Lokacije delovišč so bile na deponiji gradbenega materiala v kamnolomu Laže, v starih rovih v Hruševju ter v zapuščenih vojaških objektih v Strmci. DSC00100 (Small)Vsako delovišče je po svoje specifično, bodisi Laže zaradi različnih materialov in težjih dostopov, objekti zaradi različnih možnosti skrivališč v relativno urbanem okolju ter rovi, kjer so morali psi delati v temi, kjer je njihov lajež odmeval daleč v notranjost rovov. Popoldne so skupine rotirale na drugo delovišče.

Ko se je sobotni dan prevesil v noč, se delo še ni zaključilo, saj je bolj izkušene reševalne pare čakalo še nočno iskanje v kamnolomu Laže. Nočno iskanje je posebnost, ki se na taborih ne prakticira ravno pogosto. Iskanje je zahtevno, tako za psa, kot tudi za vodnika. Da bi nočno iskanje čimbolj približali realni situaciji so nam z razsvetljevanjem ruševine pomagali gasilci iz PGD Studenec in Razdrto. Med samim iskanjem so psom oteževali delo tudi z vključevanjem gasilskih siren. Kljub zahtevnim pogojem dela so se psi odrezali vrhunsko. Naš večer se je tako zaključil okrog enih zjutraj, ko smo se vrnili v tabor.

DSC00044 (Small)

V nedeljo zjutraj nas je čakala še ena runda iskanja na deloviščih, ki se je zaključila s poslovilnim kosilom v taboru. Udeleženci so se počasi odpravili proti domu, nas pa je čakalo še pospravljanje tabora.

 

 

Zahvalili bi se vsem, ki so prispevali k organizaciji tabora, še posebej gasilcem PGD Studenec in PGD Razdrto za razsvetljevanje nočne ruševine ter vsem donatorjem, ki so s svojimi donacijami prispevali k izvedbi ruševinskega tabora.

donatorji

 

izpiti za reševalne pse, Zagreb

Vita je na zadnjih treningih iskanja in poslušnosti delala precej dobro, zato sem se odločil, da se ponovno preizkusiva na izpitih. V maju so reševalski kolegi iz Kluba za obuku službenih i sportskih pasa Zagreb (KOSSP) organizirali izpite reševalnih psov za iskanje pogrešanih oseb v naravi, tako da sva se tokrat odpravila čez mejo.FullSizeRender

Dan pred izpiti sem si v avto naložil vse stvari, ki jih bova potrebovala na izpitu – opremo za iskanje, nahrbtnik, vodo, itd. Zjutraj smo se z ekipo Kinološke enote za reševanje proti Zagrebu odpravili že pred peto uro. Vožnja do Zagreba je minila mirno in brez zastojev, navigacijska naprava nas je pripeljala direktno do klubskih prostorov KOSSPa.

Po opravljeni prijavi, sva preizkusila njihov poligon za poslušnost in ovire. Z mostom, tunelom in lestvijo je Vita opravila brez problemov, nekaj težav je imela le z detaširnimi mizami. Sredi poligona za detaširanje stojita električni drog in smetnjak. Vendar so bili pogoji enaki za vse, torej so morali biti dovolj dobri tudi za naju.

Po razporedu naju je najprej čakalo iskanje. Teren je bil oddaljen približno pol ure vožnje, zato sva se odpravila takoj. Navigacija naju je vodila po ozkih in strmih cestah, ki so upočasnjevale vožnjo, ampak na koncu sva vseeno pravočasno prispela na cilj. IMG_2611Čakanje na začetek iskanja, je bilo zame najbolj naporen del izpita. Vita je mirno ležala v senci drevesa, v meni pa sta iz minute v minuto naraščala nestrpnost in adrenalin. Končno sva dobila poziv, da prideva do sodnice. Takrat je nestrpna postala tudi Vita, saj je dobro vedela, da bo lahko počela tisto kar dela najraje – iskala markerja oz. pogrešano osebo.

Po opravljeni prijavi pri sodnici Mireli Mlinarec, sva začela z iskanjem. Vito sem spustil z ovratnice za iskanje in vsa napetost ter adrenalin sta v trenutku izpuhtela oz. sta se spremenita v osredotočenost na delo psa in njegovo usmerjanje. Vita je delala lepo, bila je hitra in samostojna. Želje po delu ji ni manjkalo, sam sem moral skrbeti le za to, da sem jo pravilno usmerjal, da kakšen del iskalnega območja ni ostal nepregledan. Po treh ali štirih minutah je našla prvega markerja. Lajež je bil močan in konstanten. Drugega markerja je našla v približno deseti minuti iskanja. Sodnico sem vprašal, ali je potrebno iskalno območje preiskati do konca, vendar je bila z videnim zadovoljna, zato sva lahko zaključila z delom. Sledila je odjava in ocena dela, dobila sva 176 točk. Po izdatni nagradi za Vito (igri), sva se odpravila nazaj na poligon za poslušnost.

Pred drugim delom izpita – preizkušnji poslušnosti in premagovanja ovir – sta se moja nestrpnost in IMG_2628napetost ponovili. Nasmeh in sproščenost sodnice Darje Jakšić sta malce sprostila tudi mene. Kljub temu pa na poslušnosti nisva blestela, kot na iskanju. Bolje rečeno nisem blestel jaz, Vita pa se je trudila po svojih najboljših močeh. Seštevek vseh točk je na koncu vendarle zadoščal za uspešno opravljen RH FL A izpit. Ko sem to izvedel, je bilo moje veselje tako veliko, da sem Vito objel oziroma bolje rečeno povaljal v travi kjer je ležala J To ji ni bilo ravno všeč, ampak za nagrado po celem dnevu je dobila še izdatno igranje z njeno najljubšo igračo – teniško žogico.

Precej utrujena, a veliko bolj zadovoljna sva se odpeljala domov. Ta opravljen izpit je velika motivacija za delo vnaprej in tudi smerokaz kaj morava pri najinem delu popraviti oz. Izboljšati. Na koncu bi se želel zahvaliti svojim kolegom in prijateljem iz Kinološke enote za reševanje, za njihovo pomoč in trud. Šolanje reševalnega psa je skupinsko delo, brez njihove podpore, nama ne bi uspelo.

Napisal: Primož Ženko

trening, ICZR Ig

 

V nedeljo 8. maja smo se člani Kinološke enote za reševanje udeležili ruševinskega treninga na Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje Republike Slovenije. Pridružili so se nam tudi trije reševalski kolegi iz drugih društev. Skupaj 12 vodnikov in 14 psov.

ker_ig_IMG_4797 copyNa Igu smo se zbrali ob 9.00 in naredili plan dela. Razdelili smo se v dve skupini.

Prva skupina vodnikov in psov z več izkušnjami, je začela s treningom na ruševini.  Štirje člani so trening izkoristili tudi za skupinsko iskanje (dva psa na enkrat) saj so se že naslednji vikend 14., 15. 5 udeležili zelo zahtevne preizkušnje v Ljubljani – vaja MOL.

 

Druga skupina, nas novincev, pa je trenirala pod vodstvom Brine. Nekateri smo bili na ruševinskem treningu prvič, zato seveda ni šlo brez uvodnega dela teorije.

Med tem ko izkušen pes potrebuje dobrega vodnika, potrebuje pes začetnik dobrega markerja. Naši “bruci” so se super izkazali. Da delamo v pravi smeri so nam potrdili z glasnim laježem ob najdbi markerja.

Kasneje smo se pridružili ostalim in še mi naredili iskanje na ruševini, tudi tokrat uspešno.ker_ig_IMG_4989 copy

Sama sem bila zelo presenečena nad delom psov. V veselje mi je bilo gledati mahajoče repke štirinožcev med iskanjem, tako vidiš,  da je veselje do dela obojestransko.

 

V sklopu gasilskih aktivnosti in v luči nedavnega verižnega trčenja pri Razdrtem so se člani tokrat preizkusili na novem področju dela in sicer preiskovanja karamboliranih avtomobilov.Mi markerji smo se skrili med kup avtomobilov. Psom pa kljub zviti pločevini in razbitim steklom ni bilo težko premagati poti do markerja. Pa če prav že malo utrujeni, so še vedno imeli voljo do dela.

 

ker_ig_IMG_5006 copyZaradi dobre organizacije in pridnih vodnikov, ter še bolj pridnih psov je vse potekalo brez zapletov. Trening smo zaključili vsi nasmejani. Začetniki polni novih znanj in prijetnih vtisov.

Brez skupinske slike za konec pa tudi ni šlo, čeprav so nam nekateri že prej pobegnili. Nas je pa po zadnjem škljocu domov pregnal dež.  :)

 

Napisala: Anja Lakota

izpiti za reševalne pse, Laže

V začetku septembra se nam je ponudila priložnost, da prevzamemo organizacijo DSC00322 nacionalnih izpitov reševalnih psov. Po tednih priprav, iskanja primernih lokacij za izvedbo izpitov in urejanja vseh mogočih podrobnosti, smo 14. in 15. novembra 2015 uspešno izvedli dvodnevne reševalske izpite, ki sta jih sodili mednarodni sodnici iz Zagreba.

Sami izpiti so potekali na treh lokacijah, in sicer, na deponiji gradbenega materiala v Lažah, kjer je potekala preizkušnja reševanja iz ruševin, v bližnjem gozdu iskanje pogrešane osebe, na poligonu v Šmihelu pod Nanosom pa so vsi udeleženci morali pokazati znanje vaj iz poslušnosti.

Izpitov se je udeležilo 26 reševalnih parov iz Slovenije in Hrvaške, katerih ni čakala lahka preizkušnja. Sam teren je bil zelo razgiban, z vrtačami in veliko podrtega drevja, ki so ovirali gibanje, ruševina pa je z veliko možnimi skrivališči in pestrostjo matDSC00332erialov delala preglavice psom pri lociranju ponesrečenca.

Izpite je uspešno opravilo 14 reševalnih parov med katerimi so bili tudi trije naši člani in sicer Brina&Nemo, Matjaž&Dita in Mitja&Tia.

Organizacija izpitov je bila ene vrste preizkušnja tudi za našo ekipo, saj je ob tem prišla na plaIMG_1350n naša sposobnost dobrega sodelovanja, ki je pomembna tako pri organizaciji dogodkov kot tudi pri resničnih preizkušnjah na reševalskih akcijah.

Na koncu ne smemo pozabiti na ekipo markerjev in ostalih pomagačev, ki so neutrudno delali od jutra do poznega popoldneva.

Napisala: Tadeja Grželj