Reševanje

Ina_Koliševka

Reševanje ni hobi, je način življenja.

Vodniki reševalnih psov delujemo kot prostovoljci. Treningi potekajo večkrat tedensko, ob vsakem vremenu, na najrazličnejših terenih in lokacijah. Iskalne akcije so dolgotrajne, tudi več dnevne, poziv pa lahko pride kadarkoli.

Šolanje reševalnega psa je kompleksen in dolgotrajen proces.
Vzdrževanje delovne pripravljenosti pa je (za psa) doživljenjsko. Usposabljanje vodnika 016-1_pesoti_pleazanje_webvključuje poznavanje prve pomoči, orientacije, vrvne tehnike, radijskih povezav, itd. Poleg znanja in veščin, morata biti pes in vodnik tudi v primerni kondicijski pripravljenosti.
Vodnike nas druži ljubezen do psov ter želja po pomoči sočloveku. Intenzivnost usposabljanja ter količina časa, ki ga preživimo skupaj nas združuje v tesno povezano ekipo. Timski duh in medsebojno sodelovanje sta ključnega pomena za napredek posameznega psa (in vodnika).

 


ZGODOVINA

Prva dokumentirana uporaba reševalnih psov sega v 18. stoletje, ko so jih na prelazu Sv. Bernarda ter drugih alpskih prelazih menihi pričeli uporabljati za iskanje izgubljenih popotnikov. Do leta 1899, so v Evropi pričeli uporabljati t.i. ambulantne pse, za iskanje ranjenih vojakov ter pogrešanih oseb, v času miru.

Prvo šolanje reševalnih psov pri nas je bilo organizirano leta 1952 v Tamarju, pod okriljem gorske reševalne službe. Šlo je za šolanje lavinskih psov, t.j. za iskanje zasutih v snežnih plazovih. Leta 1976 je potekal prvi poizkus prešolanja lavinskih psov za iskanje zasutih v ruševinah, na gradbišču avtoceste Ljubljana – Vrhnika, na Logu. Poizkus se je izkazal za uspešnega, vendar je bilo potrebno prirediti nekatere načine šolanja in vodenja psov. Leta 1987 se je začelo šolati pse za iskanje pogrešanih oseb (izven urbanih središč). Danes je to najpogosteje uporabljana disciplina dela reševalnih psov. Pogostost iskalnih akcij je odvisna od regije, vendar lahko naraste tudi na nekaj tedensko.